Karažincov Imbrek so, kak kandidat za načelnika opčine kandidérani od stráne Udroge penzijonéri Glavatišče! F pondélek so dojšli k Đuri, precedniko Udroge i rekli so mo:
“- Đurek, s’i kandidati imajo nekšne reklame za tote izbore, cedule ili plakate, a jâ némam nikaj! Za męne kak kandidata – nišči nęzna!? – Ako ste me več nahujstili ka bom kandidat, onda mi plâtite nekšo propagando! Plâtite mi bâr pâr onih velikih – đambo plakati!”
Đura je na Imbrekovo pitaje sklimâval lévo désno, gori doli i te mo vel’i:
“- Iiiimbrek, nęęębremo! – Némamo péneze! – I znâte … nębo ga od toga hasna! – Vi ste itak … stari dęvedesetpet … i potučeni ste po čęli ka ste opali po podromskaj šténgaj..!? …. I némate róm sę zóbe napré … a na sliki se treba smij’ati – optimistično! Bole ka vu to namo frčkali péneze, jer bi to bili – plak’ati za pl’akati!? – Nęęęznam ….”
Imbrek so i dale naval’ivali:
“- Naj Đura tak! – To ste – sę znali da ste me kandidérali! To ka némam zóbe je – né važno! Jâ bom se sméjal na sliki tak spametno – ka se toti problem z zóbâj opče nav videl!”
Đura je i dale skujkal, ali … kak da bi bil na vâgi! Imbrek so preštimali ka bo ga moči zadrobiščili za pâr đambo plakati, pa so ga dale žjavili:
“- Čuj Đura, kaj veliš, kakše đambo plakate bi bilo najbole napraviti? – Znâš da sam jâ bil f sim vojskama, i v mađarskoj, i v domobranskoj i v ustašama i f partizanima ..?! I vę, ze šterom politikom naj nakinčim, nacifram plakata: s črlénom, s plâvom, s črnom, zelénom…?”
Đuri je Imbreka bilo – na vrh glâve, zmâhnol je z rókaj pa jim veli:
“- Imbrek, prvo i prvo, plakat móra kâzati našo slavno i gizdavo historijo, ka se vidi ka smo odnavék bili poštejâki i na prâvoj stráni i da svojo slavno historijo veličamo i večito poštujemo! – Drugo, slogan móra biti aktoalni, modęrni, takši – ka pokažuvle našo žilavo fpiraje i napijaje za ona najvažneša, sudbinska pitaja ove naše zęmle!
Ali, Imbrek, mislim si da je to vu vašemo slučajo, sę zabadav! Oostlom, délajte kaj očete!”
* * *F soboto so Imbrek v jutro zarón, na vrâtaj pozvon’ili pre Đuri, pa mo velijo:
“- Đurek, donęsel sam rečuna ka platiš za osem đambo plakati! – Tridęsti dvé hiladi!”
Đura se zabezeknol, prijal se za glâvo:
“- Imbrek, tuuulko? – Pa dé bomo zeli tulše péneze? – I dé so opče toti vaši đambo plakati? Fčęra sam se sęposód vozil i nésam videl néti jęnoga! – Dé so vam?”
Imbrek mo odskeščijo:
“- Đurek, znâš – ka toti šteri oglašuvlejo na đambo plakataj, vę imajo stisko! Sę je resprodano, jer se s’i kandidati i strájke očejo reklamérati! – Objavili so moje đambo plakate na onaj mestaj – kaj jim je ostalo! – Štiri plakate so obesili kre ceste od Domašinca do Kvitrofca, a štiri kre ceste – od Tupkofca do Vušifčaka!”
Đura je bil srdit kak pes i počel se stepati na Imbreka:
“- Imbrek, pa vi ste né normalni! – Pa što bo vas opče tam videl? – Potrošili bomo péneze, a od toga ga nav nikšoga hasna! – To nišči nav gledal! – To je hičeni pénez kręj!”
Imbrek so srdito se pobunili:
“- Čuuuj! – Naj ti Đurek tak! – Mislim ka bodo moje plakate, ludi putvali tâ glet!! – Boš videl!? – Na đambo plakato sam – tak parâden ka so mę več fčęra navęčer zvâli čętveri novinâri! – Dvé televizije so se najavile k męni dimo, a dénes zvečera sam pozváni na Radjo Lopatinec i na Radjo Cpódja Voča! I mojo suprogo so zvâli z Dvajsčetri sata i z portâla Toti ludi, ludi svét”! – Morti bodo i tębe kaj zvâli jer kajšteri … so me pitali … štó to plâča … Oglavnom, interes je jâko veliki i mislim da bo tota investicija méla velikoga hasna!”
Đura je široko gledal Imbreka!
“- Jeee? – Imbrek, a kak zgled’i toti vaš đambo plakat? – Morem ja to videti?”
“- Moreš! – Vidiš, â, na mobitelo imam sliko! – Mojo glâvo so namontérali na japino sliko – ka se japa slikal ze sablom, na aostrougarskomo fronto, v uniformi Fęrenc-jožefove regemęnte!”
“- Đurek, a kaj – to, na sliki imate masko?! Zakaj ste se za plakat slikali – z maskom?
“- To je vę trend! To je vę pečat vremena! Aktoalni problem! A i ti si nekaj govoril za móje ščrbe, očem ręči – zóbe! – Vę vidiš da se na sliki sméjem, a néje važno ka jih némam!”
“- Jeee?! – A zakaj ste se slikali tak ka ispâdnete – vu tój, aostrougarskoj, japini uniformi?”
“- Đurek kak ne razmiš?! Slika govori o naši slavni historiji i vidi se ka naša Udroga poštuje našo slavno prošlost i svoje poštęne dedeke – i jivo negdašje političko opredeléje! – Slika govori da smo se mi z naše familije, za evropsko unijo borili vęč pred stópędeset lét, a ovi naši so, kaj se tiče evropske unije, za jó zazvedeli stopram vę i stopram vę so – dojšli k pameti!”
“- Jeee? – A kaj je to cpód? – Slogan? – Kaj piše na totomo – našomo slogano?”
“- Slogan je, drâgi Đurek, kak si ti i štel – aktoalen, večiti! – Slogan govori kaj je dénes stâlna briga i fpiraje naše modęrne politike i naša sakodnevna, aktoalna borba!”! Pogledni, slogana – kak lépo piše: “Za smrt fašizmo – spremni!”
