Udroga penzijonéri Glavatišče méla je dočeka nóvoga leta f krčmi “Kata – rajska vrâta”! V goste so jim dojšli i z jimi dojšli na doček i dvajsti penzijonéri z bracke Udroge Pušča Bistra. Konzomacijo za večerjo je za sę plat’ila Udroga, a pijačo si je plâčal saki sám – kuko što oče i more. Kata ima đuboksa i ludi so si puščali mužiko, kakšo štó oče.
Za srdinašjim stolom so sedeli, precednik Udroge Đura i pajdâši Pepi, Drago i Fęri z ženaj.
Pólek jih so si stola zeli Karažincov Imbrek ze svojom Génom i jęgova generacija i pajdâši Petelénekovi, Pištek i Lénika, šteri so tu f isti čâs slavili sędemdesetpet lét žen’idbe.
Pólek Katine krčme je otprto veliko nóvo, modęrno parkirališče z rámpom. Bilo je puno.
Čim so dojšli na doček f krčmo Imbrek so Kato pobrali na red:
“- Kata, kak to ka némaš nika okinčeno pred krčmom. A vuni róm imaš lépoga cmreka, pa bi se ti šikalo ka bi na jęga obesila nešterno žarolico, kak to poštęna mésta imajo!”
Kata se prâvdala:
“- Gospon Imbrek, premišlâvala sam si to, ali sam si mislila ka je letos – to né smeti, pa reko, ka nam kaj nâpak… Jer opčina néma néti pred svojom hâzbom, néti f srdini sęla, néti na célomo prvomo križójo, néti na drugomo križójo – nigder okinčenoga cmreka, kak f Dombaso! …Pa reko, vę se to valda nęsmi jer… valda šparamo strujo na tomo… ili pa – ka se naj povrédili idejološki osječaji onaj šteri bodo Božiča meli za tjęden dni… pa bo te sę skup!?”
Čim so to ovi drugi gosti člani Udroge čuli, Imbreka so grdo nap’ali:
“- Imbrek! – Kakši bętlehemi? – Prvo i prvo, treba šparati jer se pręveč struje potroš’ilo da je dohâjala reprezentacija, a drugo, po nóvim se kinči, slavi i ponorévle v Advento a né za Nóvo leto! Poględnite gospodo v Zâgrebo! – A vi ste zaostali i primitivni i – râjši ftihnite!”
I jęso.
Vu večerójaj vuraj zâbava je bila pitoma. A te so na đubokso počele igrati one neprežalene, kak “Zelene oči”, “Pričajo mi da me varaš”, te pa ono “Ramo Ramo druže moj” i móm se je radna temperatura zdigla! A bliže jedenajsti vuri, repertoâr se preširil na one tradicijonâlne: od Zdrafkija Čoliča, te pa od Nede Okraden, te pa od Lepe Brene, te pa Cecine cajke… i nârod se prijal z rókaj okóli i sponova vžival f seopčomo bractvu i jedinstvu kak pes v buhaj!
Te je Kata odštekala đuboksa ka bo paoza. – Imbrek so znova išli k jój pa so ji pregovârali:
“- Čuj Kata, zakaj se na đubokso igrajo samo tote trofazne, srbijanske, a né néti jęna naša domâča međimorska popéfka! – Itak bi bil red… ka bi …?!”
Kata jim je, sredje srd’ito odpovedala:
“- Gospon Imbrek, jâ tu nębrem nikaj! – Kakše si ludi puščajo, takše jim đuboks igra! – Ręčite jim vi ka nębodo puščali samo tote srbijanske, čirilične – kak Radjo Zaveščak!”
Imbrek so se obrnoli prti ludima, zdigli obedvé róke gori i da so ftihnoli, ovak so jim rękli:
“- Drâgi ludi! – Pa puščajte v đuboks nekše domâče, međimorske popéfke, a né samo tote trofazne, čivijaške, srbijajske!?”
Da so jim to Imbrek rękli, ludi so jih znova nap’ali, ka so se ščvrknoli kak skupnih šest cénti:
“- Kaj bi vi Imbrek? – Domâče? – Pa kaj je vam?! – Kaj ste vi né prâvi?! – Pa, dé dénes štó igra međimorske popéfke? – Pa, ste čuli da štero međimorsko popéfko prinas na Božičnomo koncęrto?! Ste čuli da međimorske popéfke na sejmaj na Mesapo? – Ste čuli da međimorske na šterim proščéjo, na šteri utakmici ili na kakši prectavi, ili f šteri krčmi? – Imbrek, kak ste stâri tak ste będasti i k tomo ste – zostali i primitivni! – Bodite râjši stiha!”
I bili so.
Dohâjalo je pól noči đuboks je žagal kak stó vrâzi. Respoložéje se ravnalo k pól noči. – F pól noči je po protokolo bilo strélaje – kak da so dojšli Rusi, a onda se tulilo, cvililo i huškalo, kak da se nârodo skâzal Luka Modrič! Da je znova predelal đuboks, jęni-jęni so počeli respamečeno ponorévati, tancari so splézli na stole i klamoteriti z rókaj v zrâko! Kata je vidla ka to nębo dobro, ka bodo ji meblina pohab’ili, ka bo vęč kvâra nego hasna!
F prvi paozi je šintarski respoložena odštekala đuboksa, nekaj po jęmo sprčkala i ovak rękla:
“- Dragi i lubléni moji gosti! – Sima vam čestitam Nóvo leto, pa kak bo – bo!
Drugo, očem vam ręči ka se od pól noči v naši državi, pa tak i v moji krčmi plâča samo z evrima i centaj! – Zâto jâ kak ozbilni podozetnik, odvezdar več nečem za pijačo i drugo zeti kune! – Od pól noči smém f svoje porezne papére i knige pisati promete fiskalizérati samo v – evraj i f centaj! – Zaradi toga, odvezdar za pijačo jęmlem samo evre i cente! – Osim čé što drugi oče mesto męne plat’iti globo inšpekciji – da dójde! – I ka bote znali, đuboks odvezdar igra samo na šęzdesešest centi! – Tak je po zâkono – i šlus!”
Te so se s’i počeli buniti:
“- Kaaak vęęę tóóó!? – Kakši je to red!? – Némamo tote… strajske, nego sam kune! – I kaj vę?”
Te so pre stolo zdigli róke Karažincov Imbrek i ludém povedali ovak:
“- Tó za evre se prepovéda i piše več leto dni…! – Kaj vi nikaj ne čitate, ne poslušate radijo… ne gled’ite televizijo?! – Čudno! – Jâ i kolega Pištek smo si pred pólnočjóm kupili štrti pót po dvé oranđade i plâčali po dvajsti dvé kune, a posle pól noči smo isto naručili i plâčamo dva evre i dęvedesetdvâ cente! – A vi? – Nębrem verovati ka ste tak zaostali i primitivni!”
Imbrek so onda v đuboks puščali po šęzdesetšest cénti ka so si ón i Géna i Pištek i Lénika zaplesali! – Najpredi so puščali, ka nav što rękel da so oni šovinisti i nacijonalisti, one “Romkinja mi gatala na travi”, po ono “Ja sam mala garava, črna tvoja Romkinja”, pa ono “Evo banke Rome moj” … A te so si za dušo pust’ili naše domâče međimorske, najpredi ono poloprivredno “Oj kop’ina, kópina”, te ono optimistično “Ružica sam bila, ružica več nębom”, te pa ono vęselo “Drémle mi se drémle”…
Po tój mužiki drugi gosti so se zdigli i otpravili dimo! – Imbrek so zdigli róke pa jim vel’ijo:
“- Drâgi prijateli, čé mórate iti, sręčno vam nóvo leto i sręčen pót… i, verjem da se né tak zaostali i primitivni ka naj znali ka – da pete vum s parkérališča z aotaj, v aotomât se več ne pušča želéznih pet kuni, nego trebate meti i v aotomat pust’iti šęzdesetšest centi po vuri! – Drugač vam aotamt na parkingo – nav štel zdiči rámpo!”
Ludi ki so se otprâvlali, so se med sobom plaho poględnoli i – sęli so se nazâj.
