Udroga penzijonéri napravila je sastanka ka se dogovorijo koga bode Udroga penzijonéri potprla, za koga bodo članovi glasali na dohâjajočim izborima i ęli bi mogóče Udroga penzijonéri Glavatišče méla svoje kandidate i svojo listo na totim izborima!
Đura je otpral sęsijo. Počel je govoriti kak – on misli ka bi trebalo glasati za iste one šteri so na vlâsti, očem ręči, za iste one za štere so glasali pred štiri leti!
Te se je javil za réč Drago. On je takâj rękel ka treba glasati za iste tote šteri vlâdajo, da ga bolših néga i da toti bez brige morejo znova pobediti, jer bo sam tak Udroga dobila péneze!
Te so se javili za réč Karažincov Imbrek, ki imajo dęvedeset pet lét. Oni so rękli:
“- Vidim da bi s’i vi glasali za iste tote šteri so dovezdar bili na vlâsti! Ali, toti šteri so do dovezdar bili glâvni, toti néti jęni več nębrejo pobediti na izboraj! Zâto se jâ jâvlam i očem biti kandidat za precednika opčine, kak kandidat od stráne naše Udroge! Jâ, drâgi kolegice i kolegi, imam na ceduli napisano sę: što bo potprecednik, što bo precednik skupščine, što bo mo potprecednik i sę drugo štere i koga treba za nóvo vlâst! Na ceduli, za listo je prva moja suproga, a čim géne izborna kopaja, povedal bom i za druge kandidate za sę funkcije!”
Onda so s’i ftihnoli.
Te se je Đura malo nakašlal, pa je ovak počel – odgovârjati Imbreko:
“- Znâte kaj tetec Imbrek i tęca Neža, ovoga, kak se zove … kolega Imbrek i kolegica Nežika … mislim … vi bi bili jâko dobri kandidati… i verjem da bi lęfko pobedili … no, bomo vidli… Znâte, kolega Imbrek, makar to néma veze z vašom kandidaturom, ali znâte… vam je dęvedesetpet lét, a vašoj suprogi neka malo méje … Mislim samo, ka vam toti posel nębi hodil … zviška … preteško…- Nó, né ka bi mislili ka jâ nekaj … ja nika ne vel’im … saki ima pravo!”
Đura je onda prekinol sastanka, ka si – s’i skupa išče malo premislijo o totomo prédlogo, pa ka se onda zutra, vu to isto vréme zidejo, pa ka se definirajo kandidature….
Zišli so se drugi dén. Imbrek so dojšli f črni krvati i béli košoli, jęgova suproga f pisanim kostimo i f štiklecima. Sęli so se f prvi red … Đura je otpral sastanka i hapil se ovak govoriti:
“- Kolegice i kolegi! Odbor za poštéje i moral naše Udroge, donęsel je fčęra odloko, ka bomo iskali od Opčine, ka – s’i eventoalni kandidati za sę funkcije na totaj izboraj – morajo meti friškoga léčničkoga vizipęrta, ka se vidi da je kandidat čista zdrav!”
Imbrek so se na takši prédlog jâko restóžili:
“- Dobro! – Naj bó! – Ali vam moram ręči ka toti izbori onda nębodo pošteni za betęžne lude! – Betęžne lude je né smeti tak zamétati! – To je né humano! – Toti izbori onda nado humani!”
Te so s’i jęn čas bili stiha i doli so gledali.
Đura si je zdehnol i onda je Imbreko, ka ga zbâvi od prevelike žalosti, ovak rękel:
“- Znâte, kolega Imbrek, męni je žal, ali nârod je tak zahtéval, nârod veli ka bodóči načelniki, precedniki, potprecedniki i skupščinâri mórajo biti čista zdravi i meti za to léčničko potvrdo i… kaj jâ tu morem…?!”
Imbrek su mo onda, išče bole žalosni rękli:
“- Đurek, jâ se slâžem – čé nârod tak oče! – Ali sim vęzdašjim načelnikima, podnačelnikima, precednikima, potprecednikimi i nešternim skupščinârima bo se zótim zabránilo kandidéraje! – Onda na totim izborima, jâ – opče nam mel konkorencijo!”
Đura je bil malo zbujeni, ali je Imbreko rękel:
“- Znâte kolega Imbrek, tak je odlučeno i jâ to nębrem méjati! Jâ to nažalost nębrem méjati!”
Vidlo se ka je ludima vę nikaj né jasno, pa so jim Imbrek tomačili:
“- Dobro, čé je tak! – Jâ bom donęsel vizipęrta, jerbo jâ sam zdrav kak drén! – Nika me ne bol’i! Morem po šténgaj iti sám i gori i doli! – I prignoti se morem! I ne pijem nika, samo – ako mi róke drščejo, onda jęnoga nulapet! – I na jęno oko bez očâlji čitam velike slove! I vredo čujem! I dobroga epiteta imam! I dobro stolico…!”
“- !?!”
Imbrek so vidli da ovi išče nika ne razmijo, pa so jim povédali – sę do krâja:
“- Čé bo tre léčničko potvrdo, to – nębode humano prti vezdašjim obnâšatelima vlâsti! – Jerbo, róm – toti ludi ki so do vęzda na funkcijaj, so strašno betęžni! Oni nębrejo dobiti léčničkoga vizipęrta! – Tak so betęžni ka so, ręklo bi se, z jęnom nogom več v grobo!”
“- ?!?”
“- Je! – Ne verjete?! – Prečitajte si na papéraj ze šteraj so se prejavili za cépleje protiv korona virosa! – Jer, čim so dojšle prve inekcije protiv toga virosa, prvo so cépili betęžne ober 100 lét, onda one fést betęžne ober 90 lét, pa onda one strašno féset betęžne ober 80 lét, a onda, zótaj f prvi turi, cépili so i one ki imajo méje od 80 lét, ali – ka so smrtno betęžni! – Naši opčinski funkcijonéri so se med prvaj prejavili za cépleje i bili so med prvaj cépleni! I to je tak vredo i humano ka se tote najtęžiše betežnike, ki so – z jęnom nogom več v grobo, med prvaj cépi! – Ali, pitam jâ vas, što bo takšaj – vę za izbore dâl potvrdo ka je čista zdrav, a s’i známo da so za – palijativno skrb!? Ftruc tomo, kolegice i kolegi, mi nęsmimo donęsti takše diskriminatorske odloke, ze šteraj bi takšima, smrtno betęžnim kolegama, krâtiti pravo na kandidéraje, jer to nębi bilo pošteno i takši izbori nębi bili humani!
Móram vam takâj reči kolegice i kolegi, da smo jâ i moja usproga išče né dojšli na red za cépleje, makar smo se prejavili f prvi turi! – Ali to je isto – vredo! Jer mi smo zdravi!
“I, prosim lépo, ka se razmimo, jâ némam devedesetpet lét, nego dęvedesetštiri i pól!”
