Đura, Pepi, Drago, Fęri so se spominali, iti ili – né iti na morje: Đura je nagovârjal dečke:
“- Zakaj naj išli? V naši zemli v leti nišči nika ne déla! S’i idejo na morje! Sam mi Međimorci hrmbamo! – Kaj to navék mora biti tak!? Istina je, morje košta! Potroš’i se jęn dén vęč kak da bi dóma tjęden dni bančili! Ali pa tuklo se navék nâjde ka bi jęn dén vidli morje!”
Žénske, kak da so samo to čakale! – Rękle so da je to velika sramota, ka vu vréme i vu toj zęmli nišči nikaj ne déla i ka sam one morajo rintati – ka jih vrâg ne zéme!
Sida, Liza i Jula so mom predložile:
“- Mogli bi se s’i skupa otpęlati na jęden dén na more – ka ga bâr vidimo! – Drago bi nas mogel sę skupa pęlati z svojim kombijom! Za benzin se zmęčemo, a jesti i pijačo si zémemo zdóma! – V nedelo moremo iti! – Kam pemo, to se dogovorimo po póto! – Pa kaj bi mi róm baš mórale biti najvekše hurme i sam dóma rintati?! – Ję tak?!”
Drago je malo žmekâval, a i jęgova Jula, ali so jih ovi stisnoli i – čé je več tak:
“- Né, nębremo iti v nedelo, jer jâ v jutro idem na teren! Imam putnoga nâloga v žępo! – Moremo iti f soboto, tak ka bomo do kmice dóma!”
F soboto je Drago s kombijom zarón pobral pajdašijo i génoli so na morje!
Da so pręjšli Varaždina, odma jim je bilo žal ka so se zagnali po aotopóto a né po stâri cesti, jer odma od Marofa reskâpajo cesto kilometer na dugoma pa so stâli pól vure, a onda so aote puščali črez jęno prelo – kak teliče pre Vajdi!
Na drugo reskâpaje aotopóta so nalet’eli pre Sęsvetaj! Tu so cesto prekopali vdilem i po prečki. Promet je bil dugo zaprt, a onda so i tu aote puščali na rate! – Mic po mic, nekak so se do jedenajste vure dovlekli do Žitjaka.
Na pól póta prti Karlofco, pre hiži dé piše “Marše”, Ilka je glasno zajâfkala:
“- Drago postój! – Męni je slabo! Navék mi je slabo ako si tak dugo nekaj ne dénem v zóbe!”
Sida i Liza so se med sobom poględnole, pa so jo potračale:
“- Mogla bi se malo méje šópati, jer kleto več nav zišla f kombi!”
Ilka je ovaj bezobraznicaj rękla da – to se more sakomo dogod’iti i – “kaj jih brige”!
Itak, sima je nazâdje pasalo ka so postâli jer, kak so čakali ka se Ilka – zvrâči, si so se hapili piti i jesti – jer je vura išla prti pólnevo!”
Po jęni vuri hęrebeka f prirodi, Jula se odteščila, ozdravila je i génoli so dale.
Ali so flętno i postâli! Pre prvaj kordonâškaj bregaj, célo jivo cesto so zaprli jer so jo resk’opali reskâpali, a jih so spravili na cesto z ónoga kraja. Po jęni vóski škârpi so te – malo migali, malo stâli, malo pužali, malo so se drndali, a malo so se i pęlali.
Da so se vrnoli na normalno cesto Drago jim je rękel:
“- Vę počnejo tuneli i nam vam mogel postâti, kaj gut bo komo sila. – Zdržite kak znâte!”
Tak je i bilo. I med tonelaj so na dvé mesti reskâpali cesto, pa so malo stâli, a malo se vlekli… Ludi so bili stiha i magadili! Nešteri so stiha mrčeli, neštere zdihâvale, ali – zdržali so do zâdjega tonela. Da je minol zâdji tonel i da so zględali morje, Ilka je odma zakričala:
“- Drago postój! Postóóóóój!”
Drago je postâl.
Z kombija je je prvo zletéla vum Ilka, za jóm Jula … Bejžale so iskat grme. Ilka ga je najšla! Jula ge je né najšla, sam je zakričala … “Ludi, obrnite se kręj…!”
Dedi so se obrnoli – k haobi dé je bila bučka z vinom! – Jęno vuro so s’i skupa vživali primorskoga zrâka, domâčoga špricara i z visokoga brega gledali morje!
Sida i Liza so Juli i Ilki spočitale – ka so se róm baš né mórale tak najesti – ka jim je slabo!
Ove so jim vrnole, ka naj si poglednejo sębe, i da kombi najbole ves’i na jivo stráno!”
Več je dojšla odvečerka da so se tpravili doli prti morjo. Zgledalo je blizo, aaaali – po vóski cesti – nikod nikam! Zaštópalo se! – Vóska cesta, zâvoji! – Vróčina! – Nęznaš zakaj, nęznaš – bó kaj ili nikaj! – Vęč časa so stâli nego so migali!
Sredi odvečerke so dojšli na króžni tok ze šteroga se obrâča – prti Malinski, ili prti Crkvenici!
Drago je zâdji čas pital: “- Kam?”
Sida i Liza so rękle naj obrne f Crkvenico, jer je bliže!
Jula i Ilka so mo rękle naj obrne v Malinsko jer je tam lepše!
Drago se je išče jęmpot obrnol po króžnomo toko – ka se žénske dogovorijo!
Sida i Liza so mo govorile – f Crkvenico! – Jula i Ilka so ga durale: v Malinsko!
Drago se drugipót obrnol po kružnomo!
“- Brni f Crkvenico!”
“- Né! – Brni v Malinsko!”
Drago je napravil i tretjega kruga.
“- F Crkvenico!”
“- V Malinsko!”
Drago je napravil i štrtoga kruga i onda je zišel vum z kružnoga, prti tâ – otkod so i dojšli!
Žénske i dedi so ga pitali:
“- Ka pa je vę tó?! – Kam si obrnol?”
Drago je rękel:
“- Negder bómo postâli ka se dogovorite … Aaaali … vę se jęn čâs tak-i-tak nębremo obrnoti…
Pęlali so se pecto metri po vóski cesti prti – nazâj i – postâli. Néti korak dale! Nębreš napré, nębreš nazâj! – Délajo novo cesto!? – Minérajo! Tu bo se dugo stâlo…”
Drago jim je te rękel:
“- Čé bomo se dimo pęlali tak kak sém, te smo več vę kesni i v jutro bom zamudil – na teren!”
Ovi so ga nap’ali:
“- Jęęę?! – Né moči tak! – Drugač smo rękli! – Kak smo se dogovorili…?!”
Drago se prâvdal:
“- Je! – Drugač smo se spom’inali! – Ali kaj moremo čé nębremo!? – Vi ste zeznoli, jer ste povédali ka f turistički sezóni, v naši zęmli – nišči nikaj ne déla!? – A vę vidite? – F turistički sezóni nešči – fést déla ka se rezvija naš turizam! – I to – moja férma – Hrvacke ceste!”
