Đurina Sida i Pepijova Liza so doletéle z vrta vu dvór, dé so se Đura i Pepi kârtali. Počele so zijati na jih dvâ kak respamečene:
“- Đura, Pepi, “#$%&”, jâstreb mi je odnęsel osem piceki, ostalo ga jih sam šest!”
I Liza je zijala: “Jâ imam šest raciki i céli dén hodim za jimi z luftaricom ka jih pâzim, ali mi je sęjeno jâstreb dvé odnęsel.
– Stvorite neka! – Mi bomo ponoréle! – Tote jâstrebe i vrane i srake treba potuči! Napravite kaj očete! Kaj košta – košta! – Génite se, drugač bomo mi zele puške v róke! – Jasno?!”
Đura i Pepi so si pól vure premišlâvali i onda je Đura, kak precednik Penzijonérske udroge Glavatišče, napisal i odnęsel pismo načelniko opčine:
“Ja dole potpisani precednik Udroge penzijonéri Glavatišče, postavlam gore napisanomo naslovo zahteva, da nam se odobri stelanje jastrebi, čâfki, vrani i sraki, jer tota divlač se je pręveč napovala i dela mésnomo pučanstvu katastrofalno šteto: odnâša piceke, žibeke, pureke i lileke, krâde jęjci i povrtel. Mi mésni lofci, imamo puške i métke, samo iščemo soglasnost opčinske vlâsti za strélaje pernate divlači, za dénes navęčer v osmi vuri!”
Za jęno vuro, od načelnika opčine je kurir dopęlal odgovora, vu šteromo piše:
“Céjeni precednik Udroge penzijonéri Glavatišče, izvéščujem vas da je né dozvoljeno po sęli strélati z ikakšim orožjom. Drugo, trenutačno je lovostaj i strelati se nęsmi néti štetočine, a kamo li zaštičene vrste, kak so na priliko, vrane, čâfke, srake i jâstrebi!
Osim toga obaveštavlem vas da sam od strane precednika i tajnika Društva za zaštito životinja Glavatišče, Dragija Kovačiča i Fęrija Novaka, dobijo ovaj čas dopisa, vu šteromo piše:
“Obaveštavamo precednika opčine da se jędna naša Udroga prepravla strélati pernato divlač v sęli. Upozorâvlemo vas da je to zabranjeno, jer se po sęli nęsmi strélati, jer so toti ftiči zaštičeni i of čas imajo v gézdaj mlâde. Zato zahtévamo da pošlete inšpekcijske službe i milicijo, ka bodo pazile i kontrolérale, ka se ne bi dogodijo kakav orožani incident!”
Đura je pozval Sido i Lizo i obavestil jih je – kaj jim načelnik piše. Žénske so bile išče bole nore, jer so Sidi zginoli išče tri piceki, a i šalâta je bila poščukana, pa so kričale:
“- Nas je né brige! – To treba postrélati! – Strélajte, kaj košta – košta! – Ka bo on nam …!”
Navečer v ósmi vuri, pre Đuri i Pepijo na vrto se je dogodila strašna strelba! – To je pokalo, to je dódjalo, to se strélalo, to je perje lételo, to je piskalo i krjefčelo …! I onda – mir.
Drugi dén polne, pre Đuri pozvon’ijo dvâ inšpektori, a z jimi i Drago i Fęri. Velijo:
“- Mi smo z inšpekcije i z milicije. Dojšli smo po prijavi! Čuli smo da se je fčęra navęčer na vašim posjedo strélalo z vatrenoga orožja, na zaštičene životijske vrste! Mislimo da znâte ka je lov f sęli zabranjeni i da tote ftice vę imajo mlâde! Jęste vi svésni da kazno od dęset hiladi kuni nate mogli zbeči, a morti i nekaj drugo?! – Donęsite osobne karte!”
Đura i Sida so v jęn hip zazijali:
“- Mi strélali? – Nééé! – Nigdâr! – Néti slučajno! – S puškaj? – Ma, kaki!? To lažejo! – Pa mi známo da se to nęsmi! – Samo smo pitali na opčino … i čé nejde – nejde! Nego, znâte kaj!? … Fčęra navęčer so se istina, deca igrala na vrto pod drevjom, pa so, męni se vidi, strélali s piksaj i s karabitom. Nešterni je mogóče strélal i z mužârom ili s petardaj. Ali,to so deca! – Deca vam nęznajo kaj se nęsmi! – A zótim tafkajom – ftičima nębrejo nič hudoga fčiniti!”
Drago i Fęri so bili sam stiha, a toti inšpektori so jih pogled’uvali i – te so Đuri rękli:
“- Dobro! – Ako ste jih vi né strélali, te bodo se vrane, srake, čâfke i jâstrebi vrnoli, jer imajo v gézdaj mlâde! Mi bomo zvečera dojšli sém i – poslušali! Ako bodo se vrane, srake i jâstrebi glasali z vaših drévi na vrto, onda ste jih né postrélali! – A ako se nębodo oglâsili, te so postrélani i – pišemo prijavo i globa od dęset hiladi kuni se nębo mogla zbeči! – Doviđéja!”
Odišli so. F kuhji pre Sidi so bili i stiha čuseli Pepi i Liza! Đura je žénskaj počel namétati:
“- Taaak! – Vę ste vidle kaj ste napravile! – Što bo to platil? – Da vam “#$%$*&” !!!
Liza i Sida so bile stiha i zginole. Đura i Pepi so se rezišli bez réči. – Kaj bó – bó!
Navęčer so na Đurin dvór, kak so i obęčali, dojšli toti inšpektori, milicija i Drago i Fęri. Sęli so se pod hruško na Đurinomo dvoro i poslušali čé bodo čuli vrane, srake, jâstrebe …
– Bormeš … z kraja grunta, od vrta dé je drevje, grmje i ploti, zakrjefčela je sraka, te pa vrana, pa išče jęmpot vrana, pa je zapiskal jâstreb, pa vrana… pa sraka…pa vrana… pa sraka …! Inšpektori so grdo poględnoli Dragija i Fęrija, a onda so se obrnoli k Đuri i Pepijo pa velijo:
“- Gospon Đura, meli ste praf! – Vrane, srake i jâstrebi se glasajo … istina nekak preplâšeno i piskotlivo … ali evidentno je da so nazočni na vašem vrto! Ispričâvamo se i – doviđéja!”
Za pól vure so i Sida i Liza dojšle – odnekod dimo. Đura i Pepi so jim zadovolni sprepovédali – kak so zišli, kak so meli veliko sręčo da so dojšli inšpektori i milicajci:
“- Puce, bormeš, meli smo veeeliko sręčo, jer so se vrane, srake i jâstrebi róm toti čâs zglâsile i krjefčele, drle se, pifkale, dok so inšpektori bili ojzder! – Saka jim čast! – I vę dale so stiha! – To se zove sręča!”
Sida mo srdito odbr’usi:
“- Ste vrâga pre vranaj i srakaj meli sręčo! Mi smo vaša sręča! – Jer, da smo né jâ i Liza, z grmóvja i z plota za hrâstaj na vrto, krjefčele, graktale i piskutale kak vrane, srake i jâstrebi, dišlo bi nam dęset hiladi kuni!”
