Kaj me se razmrda…
– gdaj mi grudnjakova žica oče cecka prepičiti,
– gdaj mi ciferšlis na hlačami stolno doli leze, pa si ga nucam prepičiti ziharicom, a vrog je gdaj je tre scot iti,
– gdaj mi se na parkingo nasere auto dvajst centimetri od vrot, pa nemrem nutri vleznuti, neg se črez suvozočova vrota nutri pšem,
– gdaj mi po čistomo šporhto kova skepi,
– gdaj mislim da sem zakurila, a zagosne se mi,
– gdaj mi je auto na rezervi, a jo bez penez,
– gdaj mi dojdo nenajovleni gosti, a jo 100 litri vina, a nit jenoga radajnera, il pa pol flaše razluftanoga,
– gdaj mi se matuli vu greso naprovijo, a jo bi si gresa kuhala,
– gdaj mi se mamica na beciklin pred autom sprovla, pa neznaš bo zatirala pendalo il bo se prehitila,
– gdaj sosedof pes loja na kmico, il pa z gobcom po betono emajlerano prozno rojnglico vleče kak da mo je zodje,
– gdaj mi se klipiči ne zdignejo, a još huje ak se zdignejo pa kohla kak napol gluha peče (sam odzgor, a odcpod nikud nikam),
– gdaj si očem pekmaza na kruh namazati, a na pekmazo mustoči (što nezna kaj so mustoči – i bole da nezna),
– ponorem gdaj dojdem f štacun, a neznam poka sam došla,
– gdaj mi punica dojde nenajovlena, a jo bez helexa,
– ponorem gdaj se pred špiglom lepa naprovim, pa te potli grda spodnem,
– gdaj mi na svetešjo bluzo na gustuvaju mom pre bedo juha na cecek čvapne,
– gdaj zagozim z šolcom f mačkiji ili pesji drek, pa smrdim kak thorec,
– eeee, gdaj mi gače f rit lezejo, nega mi hujšega,
– gdaj moja čer prašino briše sam kod se vidi (mimo televizora, mimo radija, mimo sto sitnici na grdenco), ona nika ne nadigne (“ne vidi se” veli),
– gdaj se pelam na beciklino, pa mi cigan trubi i po ciganski neka doljajnče vum črez oblok, a jo mu mater kunem z beciklina onak fino razgovjetno,
– gdaj zasednem na šekret, pa ga nega papera (to se obavezno mej dogodi),
– uuu, razmrda me i gdaj moram na devet vrot pokucati i devet pot povedati kaj nucam, pa me te pošleju f sobu sto osemnojs, jer tobož tam to rešovlejo,
– gadaj mi dimjačar f sedmi vuri drople po vrotaj, a jo još bez grudnjaka kovo z lončeka srčem,
– gdaj pre doktoro ido štiri prek reda i onda gdaj jo dojdem na red ide na pauzo,
– gdaj si bločim najlonke za četreset kuni i raščehnem jih več pre gležjo,
– gdaj idem z dvora, pa se pre sosedo ferunge nušeju,
– gdaj sedim na zahodo, nalaktjena vu kolena, pa mi noge f melin didejo,
– gdaj si deca f krčmi naručijo najdražiše kaj imajo (ne hodimo čuda, al dok idemo onda je tak) bole da nejdemo,
– gdaj seronja ped menom ne dovle žmigafca (jer on zno kam on ide, a mene pa kaj brige) – jooooj, ve sem se zmislila kaj me još rasrdi… gdaj me v noč scot stisne, rojši bom magadila neg z pod dujhe vum išla.
…dok ve to malo gledim i čitam, si mislim da sem jo joko razj… baba, ali opče sem nej… jo sem jena fina i smirena persona, sam me hajdi toga more razj… kak pa je privas?… razj… i vas kaj takšega v živleju, il pa morete magaditi? … mislim jo magodim…to ka me razmrda to nikomo nika, mine me za por vur…!!
Lepo vas pozdrovla čistam smirena NPŽKŠ z Frošćana!
