Đura, Pepi, Drago i Fęri so kak Precedništvo Udroge penzijonéri Glavatišče, meli saki tjęden sęsijo. Dohâjali so zótoga Precedništva dimo kesno, negda-negda po pól noči. Žénske so bile srdite kak vrâk! Liza se na vrto spominala z Sidom pa se ji je tóžila :
“- Toti naši so saaaki bógi dén na sastankaj do pól noči!? – Tó je neka né vredo!? – Drâga Sidika, męni ti opče naj bilo čudno čé óni posle sastanki ne hodijo po krčmâj z luckim žęnama!? – Da jâ idem v zadrogo, ove žénske z Gorjega krâja me tak čudno gledijo!? – Męni so ti naši móži zótaj sastankaj – jâko sumlivi! – Tębi so né?!”
Sida je bila tiho, aaali ji je počelo rovati … ka bi zarésen, to moglo dojti v glâve totaj našaj…!?
Napuhjena se zagnâla nutri i premišlâvala si … čé bi to tak zarésen moglo biti?! – Kaj stvoriti ka dedi naj bez ręda zmišluvali sastanke i ostajali saki drugi dén črez pól noči na potépo?!
Ón tork, na skupščini Udroge, Sida i Liza so predložile ka se na dnevni red déne i točka “Spolna diskriminacija i falingasta emancipacija v Udrogi Glavatišče”. Đura se složil.
Da je tota točka dojšla na red, Pepijova Liza si je zela réč i ovak rezlagala:
“- Kolegice i kolegi! Kak znâte, od štiri člani Precedništva Udroge, néga ga néti jęne žénske nego so si člani Precedništva – moškârci. – Je to poštęno? – Je to né diskriminacija? – Neka tu móramo réšiti! – Evo, na priliko, ka bom otprta, kolegica Sida bi bila preprâvlena žrtvóvati svoje slobodno vréme za članstvo f Precedništvo, ka se slika spolne neravnopravnosti poprâvi! – Zâto predlâžem ka se naše Precedinštvo dopuni z nóvom članicom!”
Aaali, med ludm’i se počelo neka mrmrati, pa gunđati pa …
Đura je otpral respravo! – Javili so se i drugi člani z drugakšim prédlogima!
Na zâdje ga ga bilo – pet kandidatkiji!
Onda se je išlo na tajno glasaje! – Da so se prebrojili glâsi za nóvo članico Precedništva zebrána je – Šoštarova Treza, inače precednica Sekcije “Vesęle dov’ice”!
Sidi i Lizi je odma pregor’elo. Ftihnole so kaj da jih je mraz pop’aril!
Drugi dén so se Sida i Liza zišle na vrto. Sida je bila srdita kak kača:
“- Pa kaaaj ti misliš!? – Vidiš, kaj smo vę stopram napravile?! – Vę bode of mój stopram sezival Precedništvo Udroge saki drugi dén, vę da so išče – toto coprnico zebrali v Odbor!”
Sida je po vrto ritala kotorovjake i žereča móndala:
“- Da smo bâr né pehale!? – I róm Šoštarovo Trezo, toto coprnico, kâ nagledâvle mojega Đuro od negda! To sam na svoje oči f krčmi vidla! – To ti je tak da – zoveš vrâga, a rad sám dójde!”
Liza je bila tiho. Sida je več né méla kaj za ręči nęgo je srd’ita odišla nutri.
Precedništvo Udroge penzijonéri je v dop’ujenim sastavo melo prvoga sastanka f pętek. Đura se je sprâvlal na toti sastanak jęno vuro predi, kak nigdâr: krvata, béla košola, napéglani…
Da je Sida vidla kak se Đura lišpa i rifta na sęsijo, napravila je pre hiži – pekla:
“- Tak ka boš znal, jâ sam čula, né važno od koga, da ti zótom Šoštarovom Trezom imaš nekše veze od predi, i tó sam točno zazvedia, né važno od koga, a jęne žénske so mi tó otprto i vum povedale, né važno štere, ali znám da je tak! – Męni je toga dosta! – Tak ka boš znal: – Ili sastanki vu ti Udrogi penzijonéri – ili jâ!? – I némamo se več kaj spominati!”
Onda jo je Đura počel miriti: “kaaaj vę” “dęj naj”, “to za žénsko ste róm ti i Liza predlagale”, “to za męne i Trezo je čista lâž”, “to lampe zmišlâvlejo”, “pa ti znâš da jâ naj prék tębe…”
Sida je i dale bila žereča. … Te je malo postâla. … Dela se je vu voservâgo. … Kak da si je neka premislila! Onda mo, bole vmirjeno, ovak vel’i:
“- Đura, povéda se po sęli da bi tota Treza morala biti f samoizolaciji jer je vu vezi z Pęršijovim Imbrekom ki ima korono … ali to se ne dâvle vum, #$%&$# … i stožero!
Aaaali, dooobro! – Naj bó! – Đura idi! – Ali ako mi dimo donęseš korona virosa, jâ bom znala od koga je, i zela bom puško predi kak drugóč kihnem i predi kak me otpęlajo pod lokot f špitâl ….!
– Idi. – Ali, predi nego peš na toti sastanek, naječ se! – Nębreš lačen iti zdóma! – Moŕaš to sę pojesti kaj je na tajéro! – Sčista! – Onda idi! – Kaj me brige!”
Đura je né bil lačen, ali … bilo je pet do šest … sę je na brzino i sčista pojel… – I odišel!
Drugi dén pred pólnevom Liza je na vrto prék ograde zvâla Sido – ka se čujejo:
“- Sida, si čula kak je bilo fčęra na sastanko v Udroge penzijonéri?!”
” – Nésam nika čula! – Of je dojšel dimo predi pól noči i néje nič povédal!”
Liza ji vel’i:
“- A si né čula – ka se je Šoštarova Treza na pól sastanka Precedništva zdigla i rekla da joj – tu ne odgovâra amosfera i da dâvle momentâlno ostafko na članstvo f Precedništvu!”
Liza je bila bole začuđena nego Sida, pa ji dale povéda:
“- Valda je ta baba sprevidla ka je pręveč opasno, f tak malomo prostoro biti zótaj dedaj, šteri se slabo pâzijo korone virosa i jâ mislim ka je pobégla – f strâho od korona virosa!?”
Sida je zdigla nosa pa vel’i Lizi:
“- Ęh, kaj bi! – Néje pobégla radi korona virosa! – Pobégla je radi mojega čęšjaka!”
“- ?!”
“- Jâ sam Đuri, predi nego je išel na sastanak zméšala za večerjo – sira z vrhjom i nutri sam mo narezala osem režji svojega domâčoga čęšjaka! Rękla sam mo da to móra pojesti, jer da je to najbolša medicina po šteri jâ morem biti sigurna ka nav dimo donęsel korona virosa! I to je móral pred męnom poj’esti – predi je né išel zdóma!”
Obedvé žénske so onda vudrile v sméh! Liza je onda, črez sméh, Sido pitala išče i to:
“- A znâš koga so onda zebrali nutri f Precedništvo namesto Šoštarove Treze?”
“- Pa koga? – Morti tębe?! – Ili męęęne?!”
“- Krčmarico Kato!”
Sidi je odma pobégel sméh z lica.
