F petek odvečer je Pepi zvâl Đuro:
“- Halo Đura, glediš rukometa, svécko prvenstvo? – Vę igrajo nekši Katari i Angeli, a onda naši igrajo, f šesti protiv Japaneri! Rękli so na radjo ka bodo i jęna i druga utakmica na televiziji a – néga jih!? – Vrtim, šaltam sih pet programi i néga ga nigder rukometa!? A imam nóvoga televizora – plazmo, meterdvajsti vdilem! Kaj je morti kakši kvâr v Zagrebo – pre onaj šteraj plâčamo za gledaje, ili je pre męni nekaj nâpak? Morti bi móral iti na krov i drugač zaobrnoti anteno!?”
Đura se hâharski nasméjal pa mo, kak dečkéro šteromo pura fkrâdne kruha, veli:
“- Jęęę, Pepi! Rukometa ti prenosi Er-te-el-dvâ es-de! – A to, ti na toto svojo ateno nębreš prijeti! Na toto ateno ti moreš gledati sam Zâgreb jęn, Zâgreb dvâ, Zâgreb tri, Zâgreb štiri i Varaždina – čé je lépo vréme i čé sósedov pes ne lâja!”
To je Pepija grdo potrefilo! – Bil je v nevóli:
“- Je?! – I kaj vę? – Kaj, vę nam mogel gledati svécko prvenstvo v rukometo na šteromo igrajo naši? – A zakaj onda plâčam pretplato?! – Bánda! – Jâ bom se žalil Plenkovičo! – Tóžil bom!”
Đura je né mel časa poslušati Pepijovo jâfkaje, pa mo vel’i:
“- Pepi, pusti politiko! – Dójdi sém v Udrogo penzijonéri! – Tu smo jâ, Drago i Fęri i gledimo rukometa na televizoro šteri ima dvajstidvâ programe! I ti imaš pravo kak i mi, gledati rukometa tu dé nišči nič ne plâča, čé nębreš gledati tam dé na léta plâčaš pretplato! – Je tak?!”
Pepi se krâtko premišlâval … zdehnol si je … pa je te Đuri rękel tak:
“- Dójdem! – Aaali, ovaj v Zâgrebo to nam pozâbil! – Jer to so tâti! – Krâdejo nam péneze a nędajo – ono kaj nas ide! – Prijavil bom jih! – Pa – naj inštitucije délajo svojega posla!”
Pepi je spustil slušalico i otpravil se v Udrogo. Ali ga je Đura odma zęzval nazâj:
“- Čuj Pepi! – Da peš sém, zémi v zadrogi neka za – pod zób. Mi tu kruha imamo! I Pijačo sam jâ donęsel zdóma! – Moreš zeti i nešterno kisélo vodo! – Ęjda, žuri se, rukomet ne čâka!”
Pepi je za frtâl vure bil tam. Pod pazdohom je donęsel dvâ kotâče jegera i tri kisele vode.
– Čim je dojšel na vrâta, videl je – na kakšim televizoro dečki gledijo rukometa!? – Nekši Erer Niš z Rankovičovi lét! Škatula kak ménši nahtkaslin, a ekran kak lavór!
“- Dečki, pa kaj to i na čęmo to gledite rukometa?! – Kaj ste me opče zvâli?! – Jâ sam nafčeni gledati programa z – najnoviše plazme meterdvajsti! Tu mi néti rešpetér nika ne pomore, a né ka bi videl na svoje očâlje minos tri! Na toti škatuli se opče ne vidijo slove!? – Idem jâ râjši dimo!”
Ovi so mo, dosta bez brige, dok so jeli jęgovoga jegera, rękli:
“- Je, pa čé očeš idi! – Namo se bečali! – Ęm,ti boš dóma gledal vgašjenoga – kak ti je lépi! – Ali, znâš kaj Pepi!? Idi ti râjši dimo pa donęsi toto svojo – plazmo sém, pa jo preštekamo na našo kabelsko anteno, pa bomo s’i skupa tu gledali poštęno! – Toto prvenstvo tak-i-tak nębreš dóma gledati, a mi nębremo k tębi sęliti kabelsko! – Čé očeš, to našo televizijo odsęlimo téčas k tębi, ka bodo žénske mogle gledati svojo serijo “Gulperi”, na štero so se navlekle?!”
Tak je i bilo. Pepi je stâroga televizora odnęsel dimo – naj žénske na jęmo gled’ijo serijo, a svojo plazmo meterdvajsti je pod pazduhom donęsel v Udrogo!
Štekali so! Preriftali i preštekâvali! – I róm, da so dob’ili dosta lépo sliko, i rom da je počela utakmica naših i Japana, a na vrâtaj so se skâzale srdite Sida i Liza! Liza se podboči i veli:
“- Dé je mój televizor! – Očemo serijo gledati na našomo televizoro! – Nečemo toto vašo škat’ulo! – Dęjte nazâj našo plazmo, a onoga svojega nahtkaslina si nęsite nazâj! – Nędam svojoga televizora i šlus! Žurite se jer je serija “Gluperi” več počela!”
Onda so jih ovi počeli nagovârjati naj se premislijo:
“- Čuuujete, Lizika, Sidika, pa dęjte pustite! – Bâr samo za dénes! – Itak, to igra državna reprezentacija!? – Pa morete i tu z nami gledati, čé je róm tak …!”
I Liza i Sida so bile trde kak sténa:
“- Nééé! – Né nas je brige! – Nędamo! – Néti za nikaj na svéto! – Gledite si vi kak očete totoga svojega televizora! – Délajte kaj očete, ali našoga televizora nędamo!”
I Liza i Sida so z televizora cuknola vum drote i žnóre, namâtale kable, televizora zele pod pazduhe saka z jęne stráne i zmâhnole dedima” – Adijo”!
Ovi so jo zabezekjeni gledali! – A Đura je zdigel brâdo i muškatno jim je rękel:
“- Dooobro puce! – Dooobro! – Ne mórate dati! – Ne nucamo vašega televizora! Ne nucamo néti našega nazâj, naj bo privas! – Zémite si obedvâ! – Nęsite si sę! … Aaali, čé je tak, te bom jâ to réšil inštitucijonalno, tak ka bodo – inštitucije delale svojega posla!”
Žénske so zmâhnole: “- Piši se ti v rit ze svojim inštitucijama! – Tak ka boš znal! – Adijo!”
Đura je, da so se išče otprâvlale iti, govoril ovima trima dedima – tak ka bodo i ove dvé čule:
“- Drâgi kolege, članovi Precedništva Udroge penzijonéri Glavatišče! – Predlâžem ka problema réšimo inštitucijonalno! – Predlâžem ka se odma obratimo naši članici Upravnoga odbora, i precednici Odbora za šport, rekreacijo i društveni život, gospođici Katarini Šmarjak i ka zaiščemo ka Precedništvu Udroge iznajmi svoje ugostitelske prostore, radi institucijonalnoga pračenja nacijonalne reprezentacije – ponosa naše nacije! V zakuplenaj prostoraj bomo boravili ob svojemo stroško, v dohâjaoče dvâ tjędne, sako odvečerko i vęčer da naša nacijonalna vrsta bráni hrvacko nacijonalno čast!”
Liza je to dobro čula, na vrâtaj zabrénza Sido, pa zaskešč’i i dost srdito ji vel’i:
“- Joj, Sida, stój, #$%&%$#! – Tak je teški toti vrâžji televizor ka bo me vrezalo! – A Đurek … čuj, kak dugo traje toti rukomet i … f štere sę dneve igra Hrvacka … pa čé bi … vę te…!?”
