Đura, Drago i Fęri so v leto dni saki jęmpot pošteno počastili pajdaš’ijo!
Saki je pozval sę štiri pajdâše z žęnaj i dobro pogostil z jestvinom i pijačom.
Samo Pepi né!
– Obečâval je da bo počastil čim dob’i rešéje za pénzijo, ali kak vel’i, rešéja ga néga i néga … Obečâl je i da bo počastil, da bo se mo sin Francek žęnil ali, vęč se pąr pot zaručil … pa se restęplo … pa bó … pa se restęplo … i tak – nazâdje nič!
– Ovi drugi so častili: Đura ima pod Mohokosom štiri ręde Grašovine, pa je častil na brâtvi.
– Fęri je takâj platil céha da so ga najšli – kak se je v Nóvim Marofo skrivęčkal pred pajdašijom v adventske dni, pa je platil céha za govnó štero je štel zbeči!
– Drago je v jesén, za Karlija Boromejskoga spozval i počastil kak to štatuti nalâžejo!
– Čâkali so ka bo se vę jęmpot skâzal i Pepi! – Ali, on je samo stiha i stiha, i tak nika i nika!
Pred vęč-tjęden dni, f soboto na Preobrjenoga Pavla, pajdâšaj se v rano megléno jutro skâzala prilika ka Pepija stisnejo ka počasti! – V jutro f sedmi vuri, pre Pepijovi hiži je cvilil pajcek!
Odma so predelali telefóni! Žénske so zlohnile: točno je, klali so dvéstokilno prasico!
Zvečera, okóli šeste so se s’i skupa “slučajno” dorivlali k Pepijo, pa mo vel’ijo:
“- ‘Br vęęęčer! – Dojšli smo – čé tre kaj pomoči – okóli čurki, ili cvirki ili selhaja, ili …”
Pepijo je bilo malo nerodno, ali jim je več na vrâtaj povédal:
“- Ludi saka vam čast! – Ali, né mi tre nikše pomoči jer smo – sę zbavili! …
– Jedino, strašno mi je žal … za vę smo né – nika pękli! – Znâte, odnęsli smo na Vetrnarsko ficleka mesa na analizo, kak se to móra, a išče so nam né poslali analizo – jęli je svinče bilo zdravo!? – Ęm, sam jâ nééé skópi! – Me poznâte?! – Ali znâte ka vę – hâra tota afrička kuga, pa kineski koronaviros, pa kolera, pa trihinoloza … pa ne vuuupaš … ka šteri od vas drâgi ludi, naj zbetęžal … – Zvâl sam na Vetrnarsko, ali so rękli da bodo poslali s poštom! – Žal mi je ali, vę je tak kak je j’e i … drugač se nębre!”
Pajdâši so malo stâli pre vrâtaj i … obrnoli se … i dišli dimo (lačni i žejni).
Tjęden dni – nišči nika! – K Pepijo je néti poštar né hodil (dečki so pazili).
Dénes v jutro je itak – pre Pepijo postâl poštar! – Neka je Pepijo nęsel! – Dečki so čakali na vulici poštara i da je išel od Pepija, so ga pitali ęli mo je nęsel – analizo z Vetrnarske!
Poštar jim vel’i:
“- Né. – Pepi si je na Veterinarskoj sám zdigel analizo – išče ón pondélek! – Znám jer sam mo tę donęsel rešéje za pénzijo! – Bil je šumasti, jer je dén predi mel zagrešâvaje – sin mo se žęni!
Dečki so vesęlo spokali z šakaj:
“- Taaak znači! – Koline … rešéje za pénzijo … zagrešâvaje – sin mo se ženi … – Bolšega zroka za dober tulom – né moči zamisliti!”
Rękli so poštaro: “- Fâla lépa! – Saka čast pošti i poštarima! – Vi ste prâva férma!”
Poštar se obrne k jim, pa zakrč’i:
“- Ęeej, dečki, čâkajte! – I za vas imam pošto!”
Dâl jim je sima trima – jednâke, cifraste kovęrte! – Otprejo! – Nutri – pozivnice od Pepija!
Piše: “Pozivam vas kak drâge prijatele, s familjaj na svečani “kolinski bâl do zore” povodom mojega odlaska f pénzijo i zagrešâvaja – za sinovo ženidbo! Bâl bode v domâči krčmi “Kata rajska vrâta”, ovo nedelo – na Svéčnico, drugoga febroara, f sedmi vuri navęčer! – Dójdite!!!”
Dečki so prečitali pozivnice i … počeli se med sobom – črno pogleduvati:
“- Čâkaj … pa to je bilo fčęra … a Pepi je del na pošto … čâkaj ka vidimo … dvastisedmoga, f pondélek! – Hej poštar, pa to je minolo … Hej, pa prekesno si nam donęsel pošto …!?! ”
Poštar se sel na prkač, obrne se, pa jim vel’i: “- Ęęęh, dečki, kaj sitnič’arite – za téh pâr dni!
– Známo mi kesniti s poštom – i tak ka je pozóvič več mesec dni pokójni!”
