Of tjęden se konstitoéralo gracko véče Glavatišča. Ima sędem lévi i sędem désni véčniki, a jęnoga véčnika ima Savez romski udrogi Dravskoga bazena. Morejo se početi del’iti pénezi.

Đura je kak precednik Udroge penzijonéri Glavatišče sezval Precedništvo i f četrtek v jutro odišel v Udrogo, ka réši sudbinski važna pitaja. Néje mogel néti zajtrkovati i né si je spil néti žganico jer je bil zvun sębe. Najme kaj. Udroga penzijonéri néma na rečuno néti jęno lipo, a néso platili kup rečuni, pa se jim nagrâža ka bodo jim zeli strujo, zapečatili televizora, otkapčili plina, zaplénili meblina i blokérali žirorečuna.

Sida je takâj bila žifčana zâto ka je Đura bil žifčani. Rękel ji je naj mo za obed preprâvi slâtko repo s paradajzom, ali ako dénes ne réši tota financijska pitaja Udroge, neka bo z sobom napravil: ili bo se napil ili bo se posvadil, tretjega nega.

Sida je preprâvlala slâtko repo s paradajzom. Dišela je céla vulica.

Po vulici je téčas išla Oršošova Sabina. Navohala je ka Sida kuha nekaj finoga. Otpravila se k jój na vrâta i pozvon’ila. Odškrine vrâta i zazove jo črez režek na vrâtaj:

“- Sidikaaa, bormeš, tak deš’i od tębe ka sam postâla mamna! – Kaj to tak finoga kuhaš? – Dęj mi ga jęn tajér ka kóštam! Nésam jéla nika, bormeš … dvâ dni … ili išče duže!”

Sida je bila žifčana pa ji je zakričala:

“- Némam časa ka bi se vę bavila s tobom! – Ajde bejži! – Imam spametnešega posla!”

Ali Sabina se né dâla sam tak otpraviti, pa jo je dale prosila:

“- Sidikaaa, bormeš, a kaaaj si takša!? – Dęj mi ga onda neka drugo, bâr falat kruha… ka si…!”

Onda je Sida na jó zarožđila po domâčim:

“- Naj biti dosadna! Rękla sam ti da némam časa! – Gubi se otod v #$%&%$#! – Mš!”

Sabina se po takšim “pésjim sprevodom” stiha pobrâla i dišla dale

.

                                                        *   *   *

Đura je pólne dojšel z sastanka z Udroge. Z jim je došel i potprecednik Pepi. Obedvâ so bili v brigi. – Zutra gracko véče Glavatišča donâša odloko o tomo – kómo bodo se dâli pénezi, ali je Udroga penzijonéri Glavatišče né napisana med onaj šteri bodo jih dob’ili!

Đura i Pepi so zmislili jęno kombinacijo štera jed’ina jih more spasiti! – Ali za to trebajo žénske, članice Sekcije za kulturi Udroge penzijonéri! A toto sekcijo vodi Sida. Sęli so se f kuhji dé je Sida dogotâvlala slâtk repo, pa joj počnejo povédati:

“- Glej Sidika! Prekzutra se na grackomo véčo donâša odloka, ęli bomo dobili péneze ili – bomo bankrotérali! – F totomo grackomo véčo je sędem lévi véčniki i sędem désni – i toti désni so naši! Ali sámi némajo večino ka bi zglasali – ka dobimo péneze! Presóditi more glâs prectavnika Saveza romski Udrogi Drafskoga bazena, Ignaca Bogdana! – Vę bi mi mórali predobiti totoga z romski udrogi predobiti za sębe! – Mórali bi ga prositi ka se zavzéme za nas. – Ali ako k jęmo idemo jâ, ili Pepi ili nešterni z Precedništva, onda bo se rezglâsilo ka se je napravila kupčija, ka se organizérala cigan’ija, ka je to vrbovaje véčniki…!

“Znâš kaj Sidika!? – Ako bi vi prectavnica naše Sekcije za kulturo i rekreacijo, išle tobože na pregovore z totim romskim véčnikom, u vezi soradnje naši i jivi udrogi, pa onda f spominko, diplomacki dojšle na to ka se on zazéme – ka se nam prerasporedijo pénezi, a te bi mi neka i jim dâli, posódili, plat’ili, onda bi to bil prâvi posel…!”

Sida je odma zakričala ka râjši pe f pésjo rit nego tâ nekoga prosit i nagovârjat…!

Dečki so ji rękli da je to diplomacki posel, da Sekcija za kulturo móra neka… za nârod…!

Odvečer so, makar steška i z hajdi nagovârjajara i obęčanoga, Liza, Sida i Jula išle – po zadatko z biciklinaj v romsko naselje iskat totoga Ignaca Bogdana. Zvédale so malo deco i – odma so najšle jęgovo hižo!

Pozvonijo!

Na vrâtaj se skâzala Sidina dobra poznanica – Sabina! – Pita jih kaj očejo! Žénske joj velijo:

“- Mi smo dojšle, kak službene prectavnice Udroge umirovleniki Glavatišče i izaslanice precednika Udroge, na diplomacke pregovore z prectvnikom Saveza udrogi Drafskoga bazena i grackim véčnikom, gospodinom Ignacom Bogdanom, u svezidbi soradnje vaši i naši kulturni udrogi i zajednici, na plano kulturne, političke i društveno-interesne soradnje … – Jęli gospon, morebit dóma … moremo z jim … na čas…!?”

Sabina jim je črez režek na vrâtaj važno rękla:

“- Néma časa ka bi se vę bavil s vami! – Ajde bešte! – Ima spametnešega posla!”

Sida i Liza so se pobunie, da – kak je vę to … nediplomacki … škandalozno … prama jim, jęnaj službenaj prectavnicaj lokalni kulturni i društveni inštituciji …?!”

Sabina je išče jęmpot i odma – bila krâtka i jasna:

“- Najte biti dosadne! Rękla sam vam da néma časa! Gubite se otod f #$%&%$#..! – Mš!”