Deca se f Čakovec f škólo voz’ijo z autobusaj.
Tak se i Đurin vnuk odvezdar vozi f škólo z autobusom. Za male péneze. Sam je do Đure dojšel glâs ka je jęgovomo vnuko na autobuso, nâvék da se pęla f škólo, pre okróglomo križójo pre Hotelo – slabo, tak ka autob’usač móra postâti.
Đuro je to prestrašilo! Po des’etimi dnevi je zęzval vnuka i pital ga, od čęsa mo je saki dén na autobuso hudo – i to več skorom f Čakovco, pre okróglomo križójo pre Hotelo! Kaj je morti nenaspáni, lačen, žejen ili prestrâšeni, ka mo je nâvék tak slabo ka autobus móra postâti!
Te mo je vnukec povédal ka mo nâvek dójde slabijav da vidi ka bo jih autobus pęlal mimo škóle, na Autobusno stanico, kâ je kilometer dale, pa se najpredi mórajo pęlati kilometer vót tâ, a onda mórajo iti kilometer peške nazâj, do škóle. Na okróglomo križójo pred Hotelom jęmo dojde slab’ijav, obrne z očm’i, jez’ika vum porine, a sâ deca v autobuso počnejo kričati šofero – naj postoj’i, dčkéro je zló!! Te dečkéreca tprâvijo vum črez vrâta, a sâ deca skupa z jim odidejo doli – i več se ne vrnejo gori na autobus, jer tam so čist blizo škóle!
Vę je Đureko jasno zakaj je detęto hudo! I nębre razmeti ka ga pre sredjaj škólaj, dé ga ga placa dosta za erodrom, né išče totih dęset klaftri – ka bi autobus z décom postâl pre škólaj, a né ka jih tpęla kilometer dale, ka te (dvâ pót) klep’indrijo po kilom’eter dale nego je tre!
Dečkéro je i dale slabo. Ovima v Grâdo je né. (Jâ)
