Žénske: Liza, Sida, Ilka i Jula so zrękle – ka se letos ide na doček Nóvoga leta f krčmo “Kata – rajska vrâta”. Stodvajsti po glâvi. Mihaličovi kolbâsi, krompér s koščičnim óljom i pol litra vina po glâvi. F pól noči šampanjec! Igrajo “Črne stréle”!

Išli so. Krčma je bila puna kak jęjce. Respoložéje – kak na gost’uvajo.

Kóli jedenajste vure so se najeli. Né moči ręči – Kata je né bila skópa. Kolbâsi so bili veliki, a kalampéra je déla kulko je zišlo na tajér. Stol je bil pun pijače, a hajdi toga se več spilo.

Đura je dišel g mužikâšaj, neka jim je šepętal, a te jim je Kata donęsla litra i vodo.

Onda se je glâvni pevâč Črni stréli, z vijolinom pod pazduhom stâl na sredino krčme i ovak najavil: “- Dragi gospodi! Ve bomo, po posebni želji i narođbi Đureka, za veselo društvo iz Glavatišča, igrali pet pesmi! Prva pesma: “Tebi majko misli leti”, druga pesma “Bol bolujem draga”, tretja pesma “Zelene oči”, štrta pesma “Ja se konja bojim” i peta pesma “Je, je, je – to je tvist”. Najpredi bomo igrali prvo pesmo, onda bomo igrali drugo pesmo, te bomo igrali tretjo pesmo, onda četrto i onda peto pesmo!

Lépo so žagali. S’i so se, kak i predi, zdigli na ples. To je Kati pasalo, ka malo posnâži stole od večerje, sprâzni čikapernice i pobęre prâzno posódo i flaše.

S’i plesâči so skup z mužikâšaj popévali “Tebi majko misli lete”! Da so se Naši hapili igrati “Zelene oči”, popévalo se z rókaj v zrâko! Da je dojšla na red ono – “Bol bolujem draga”, Sidi i Lizi, kę so mele róke v zrâko, dojšle so suze na oči, a da so igrali “Ja se konja bojim”, žénske so se vlekle gori na stol, ali so jim moškârci né dâli i za rokâve so jih kóma zadrž’ali na zęmli! Te so zaigrali “Je, je, je – to je tvist”! Plesâči so plesali bole kak so ovi igrali!! Jula i Ilka so tvistale tak ka so z ritima hójsale po podo, makar so fést okrógle! Jula i Ilka so šmigale ka stolci let’eli po kótaj! Dedi so hopsali po jęni nogi, a onda so s’i skup napravili cugeca: Liza napré z kuhijskom krpom, a drugi za jóm, huškali, popévali, ponorévali i … nigdâr kraja i samo … još i još … i šibaj dale … tak dugo dok so né – čistam odnemogli i mužikâši i tancari!

Sęli so se mokri kak cote i žejni kak vâpno.

Spili so si špricara.

Te Fęri pogledne na vuro: “- Ludi, pa več so pol dvé vure! – Pa, pól noči je minolo zdâvja!”

Đura zakrč’i mužikâšaj: “- Dečki, pa néste postâli i brojili sekunde – za kraj Stâroga leta!?”

“- Néste nazdr’avili dohâjaje Novoga, ka bi si – s’i po prék čest’itali – kak je to red!”

Oršošov Marko z “Črni stréli” je rękel: “- Đurek, borme, mi némamo vuru! – Kak si si naručil, tak smo ti ga igr’ali! Kulko si ga naručil, tulko smo ti ga igrali – i bormeš išče narâdeš!”

Đura se obrnol Kati pa ji vel’i: “- Kata, nési pogâsila svetla za pól noči, ka bi si čestitali?!”

Kata mo je rękla: “- Đurek, kak bi vam bila pretrgla štimonga f takšomo vesęlomo pleso?!”

Đura je pregovârjal: “- Nési dâla šampanjca, Kata! Nésmo dočakali Nóvo leto kak spâda!”

Kata mo vel’i: “- Nésam mogla ponujati šampajca, da ste “pęlali cuga”! Igralo se to kaj si ti Đurek naručil! – Kaj se vę tu more?! – Vę je za šampajec prek’esno! – Pa nam vam valda vę v dvé vure otpirala šampanjca za polnočno zdravico?!”

Đura ji je rękel: “- Kata, nésmo opče dočakali Novo leto! – Kaj bodo ludi rękli?!”

Onda se v respravo fplęl mužikâš Marko Oršoš, pa veli Đuri:

“- Đuuurek, bormeš, kaaaj se srdiš!? – Je dojšlo Novo leto? – Dojšlo je! – Je vę devetnajsto leto? – Je, devetnajsto je! – Pa, kaj onda čé si ga né čakal?! – Ęm ti ga Nóvo leto dójde sikak, čé ga čakaš ili čé ga ne čakaš!”