Imbrek Karžincov so se spred Udroge penzijonéri Glavatišče kandidérali za načelnika opčine. Obziroma na to ka jih Udroga kandidéra i ka imajo okóli 95 lét, oni nébrejo hod’iti okóli za propagando i nabirat potpise, nego se samo gréjejo pre šporhato. Zâto je nešči drugi trebal za jih iti po sęli nabirat – pecto potpisi.
Đura, Drago, Fęri i Pepi so kak člani Precedništva Udroge, morali iti zbirat za Imbro potpise. Predi so navrnoli k jęmo ka ga pitajo, kakši mo je izborni progrâm, kaj naj velijo ludima – za kaj bodo se zalagali – čé što kaj pita. Imbrek so rękli:
“- Prva točka mojega programa je – “zeléna revolucija”! – Kánim opčino prevrgnoti v zeléni, zdrav i hasnoviti rajski kraj vu šteromo …”
Ovi so ga prekinoli: “- Dobro, dobro, dobro, Imbrek … to kak i drugi… a kaj drugo?”
“- Druga točka mojega programa je pretvâraje opčine f turističko destinacijo…”
Ovi so ga presékli: “- Dobro, dobro, dobro Imbrek, to smo več čuli od drugih … i kaj drugo?”
“- Tretja točka mojega programa je ka f srdini opčine preprâvim terena dé bodo s’i političari šterima mandât mine, mogli uspešno delati i ka bodo vrhunski uspešni f poslo i ka …”
Ovi so mo zleteli v réč: “- Dobro, dobro, dobro Imbrek! – Išče kaj drugo?”
“- Drugo nika! – A kaj je to né dosta?”
Đura, Drago, Fęri i Pepi so rękli Imbreko naj se sam pre šporhato gréjejo, ka bodo jim oni réšili totih pecto potpsi, ka se morejo kandidérati. I odišli so po vulicaj nabirat potpise.
F pondélek i f tork so hodili od hiže do hiže, ali … slabo! Ludi jih nečejo néti poslušati, ludi ne verjejo, velijo da toti dedek prepovéda isto kak i drugi, da jih ne zanima takša politika néti…
F tork navęčer so se moškârci sęli dóma pre Đuri i spominali se – kaj napraviti! To so z drugoga kóta poslušali dečkéri, Đurin Jožek i Pepijov Francek i velijo jim:
“- Kulko platite ka vam mi réšimo tote potpise? – Kulko po potpiso?”
Móži so se zabezeknoli… ftihnoli … a onda Đura zgovori: “- Banko po potpiso!”
Dečki so rękli “Mooože!” I drugi dén so se dečkéri hitili na posel.
F srédo, četrtek i f petek do pólne so Jožek i Francek delali i navęčer dójdejo g Đuri:
“- Evo! – Tu vam je pecto pędeset potpisi! – Ali, predi nabrojite – pet jezerači pecto!”
Đura i jęgovi člani precedništva Udroge so bili zbujeni, zabezekjeni! Đura prelista papére -bormeš, pecto pędeset potpisi … Sprâzni kaso Udroge i dâ jim pet hiladi pecto! Pita jih:
“- Dobro dečki, kak ste uspeli dobiti tulše potpise, a mi smo né mogli dobiti néti dvajsti?”
Dečki jim velijo:
“- Né sam ka so nam s’i potpsali, nego so se i s’i zakleli ka bodo – glasali za teteca Imbreka!”
Đura, Pepi, Dragi i Fęri so némo gledali dečkére!
Dečkéri so se sęli i povédali so jim, kak so – prvo išli dimo k Imbreko i poslušali ga od réči do réči, kaj so jim dedek povédali! Točno to kaj so i kak so jim Imbrek povédali, tak so dečkéri jęgovoga programa – tomâčili ludima po sęli:
” Prvo, Imbrek so rękli da bodo v opčini, f svojemo mandato napravili “zeléno revolucijo”, po šteri bodo s’i ludi méli matrjalnoga hasna i potporo zdravomo životo. – F céli opčini bodo dâli poséči sę dréve i grme od šterih ga néga hasna, sę tote jalove hibride, divjâke, cmrekóvje, čempresje, črléne topole, divje slive z mrtvęčkim listjom i drugo steblovje štero sódi v divje šume, a né f civilizacijo. Po sim sęlima opčine, po sim vulicama, kre sih cesti med sęlima, dâl bo posaditi samo: domâče jaboke, hruške, čréšje, slive, orehe, marule i kostaje. Tam dé treba deti grmóvje za cifo, posadilo bo se: lešjake, borovnico, ribizlina, brusnico, ogrozda, aronijo, kupine, kutine i maline i – nika drugo! F srdinašjim parko od opčine, spomenika bo dâl presęliti v déčji vrtič “Bedačeki” (jer sam maloj deci moči lagati kaj očeš i kak očeš i sam mala deca verjejo ka je bilo hasnovito – pod zvézdom se strélati za jugoslavijo) a f sâj parkaj i kre cesti, med mestaj, dâl bo posaditi drvorede – vočki, jaboki, hruški, orehi i tak dale. Dé tre ograditi (kak so déčja igrališča) mesto toti grdi pikeči i jalovi ploti, postavile bodo se brâjde ze sakofórmo grózdjom. Čé što na javni površini posadi kakšega divjâka, platil bo globo, tretéral bo se kak komonalno smetje, podral i skuril. Saki čovek z sela bo si mogel brati zreloga sâda, kulko oče i kulko more pojesti i nado ludi več nosili péneze strajskaj trgófcaj za nalickano smrdeče špricaje!
Drugo: Imbrek velijo ka bodo prék póta dobrovolnoga vatrogasnoga društva Glavatišče, čiji aktivisti céle dneve, srmâki délajo kak živâd i móčijo se kak živina, dâli napraviti – toplice. Jer čim se réšimo korone, oni bodo pâk sake druge sobote, s’i vatrogasci, jive vatrogasice i jivi vatrogaščeki, hodili za nârodne péneze f toplice. Imbrek velijo ka bodo tak naši vatrogasni močeniki meli toplice dóma, ka bodo stroški ménši i ka bo nârod tak hajdi prešparal! V dvoro od toplic bodo dâli posaditi hajdi vočki za hlâd, ogradili jih z brâjdaj, ali bodo nutri napravili tulko placa ka se more, da treba, obračati kamijón z pijačom.”
Dečkéri so onda postâli. Đura i ovi móži jih pitajo:
“- A kaj je ono, kaj so Imbrek govorili, ka bodo prék opčine osigurali terena, za posel ka bodo radna mesta – kak stvorjena za sę one političare šterima mine mandat na opčini i žopaniji, ka bodo – na toti mesti mogli najti posla i uspešno delati i postiguvali najbolše rezoltâte?”
Dečki so i to povédali:
“- A jeee! – Imbrek so rękli ka bodo prék póta opčine rezravnali teréna i ka bodo tam za saki vikend, za saki petek, soboto i nedelo, pozvali – ka bo si tu zabadav postavil šatora i svojo prectavo izvodil – cirkos.”